Ko se zapeljemo po mostu, ki Brežice povezuje z vasjo Čatež ob Savi, ne moremo mimo največje naravne znamenitosti Brežic, sotočja Save in Krke. Pogled na sotočje, priljubljeno točko, ki ji domačini pravijo tudi Špica, je najlepši prav s tega mostu, do katerega lahko iz mesta peš pridemo po travnem nasipu. Tako slikovito sotočje lahko v veliko večjem merilu najdemo v Beogradu, kjer se Sava izliva v Donavo.
Sava, najdaljša reka v Sloveniji, je v preteklosti prebivalce oskrbovala z vodo, ribami, lesom in premogom. Njeno moč so uporabili za promet z ladjami, brodovi in čolni, s katerimi so prevažali žito, vino, železo in les. Na Savi so delovali tudi tako imenovani kólnarji. To so bili delavci, ki so za prodajo nabirali in lovili kakovosten premog v reki in na njenih obrežjih, ki ga je Sava prinašala iz rudniških separacij Zagorje, Trbovlje in Hrastnik, da so ga nato prodajali naprej opekarnam, hotelom, šolam in pekarnam. Sava je v Posavju izgubila vlogo prometnice po letu 1862, ko je bila zgrajena železniška proga Zidani Most–Zagreb.
Tik preden se Krka izlije v Savo, se njen tok umiri in postane primerna za kopanje. Nedaleč od starega železnega mostu čez Savo in Krko, pod gostilno Grič , je bilo na začetku 20. stoletja izjemno priljubljeno kopališče, kamor so množično prihajali tudi kopalci iz Zagreba. Reka v Sloveniji velja za eno izmed z ribami najbogatejših, zato se je tod razvil tudi ribolov.
