Ko se peljemo po mostu, ki povezuje Brežice z vasjo Čatež ob Savi, ne moremo mimo največje naravne znamenitosti Brežic, sotočja Save in Krke. Pogled na sotočje, priljubljeno točko, ki ji domačini pravijo tudi Špica, je najlepši prav s tega mostu, do katerega lahko pridemo iz mesta peš po travnem nasipu. Tako slikovito sotočje lahko v veliko večjem merilu najdemo v Beogradu, kjer se Sava izliva v Donavo.
Sava, najdaljša reka v Sloveniji, je v preteklosti oskrbovala prebivalce z vodo, ribami, lesom in premogom. Njeno moč so uporabili za promet z ladjami, brodovi in čolni, s katerimi so prevažali žito, vino, železo in les. Na Savi so delovali tudi tako imenovani kólnarji. Ti delavci so v reki in na njenih obrežjih nabirali kakovosten premog, ki ga je Sava prinašala iz rudniških separacij v Zagorju, Trbovljah in Hrastniku. Prodajali so ga opekarnam, hotelom, šolam in pekarnam. Sava je v Posavju izgubila vlogo prometnice po letu 1862, ko je bila zgrajena železniška proga Zidani Most–Zagreb.
Tik preden se Krka izlije v Savo, se njen tok umiri in reka postane primerna za kopanje. Nedaleč od starega železnega mostu čez Savo in Krko, pod nekdanjo gostilno Grič, je bilo na začetku 20. stoletja izjemno priljubljeno kopališče, kamor so množično prihajali tudi kopalci iz Zagreba. Krka velja v Sloveniji za eno izmed najbogatejših rek z ribami, zato se je tod razvil tudi ribolov.
