Pot k repnicam

Nadaljujemo mimo Smerdetovega križa, ob poti pa nas spremljata šipek in "bekovna", vrbovina, ki služi za prvo vezanje trte spomladi. In že nas pozdravi stara hruška ob vodnjaku, "štirnu" po domače. Vodnjak iz leta 1932 je globok kar 45 metrov. Ob rahlem spustu pridemo do razcepa, kjer bi levo prišli do Dramelj, naravnost pa pot vodi naprej k repnicam. Na vrhu se ne smemo pozabiti ustaviti in pogledati po Obsotelju, kjer nam pogled seže vse do Sljemena nad Zagrebom.

 Nadaljujemo mimo obnovljenega betonskega križa do razcepa, kjer pot na levo pelje do cerkve sv. Andreja. Pri kapelici sv. Marjete smo nagrajeni s pogledom na cerkev sv. duha, malo naprej pa spet na Obsotelje in reko Sotlo, ki je bila in še vedno je soustvarjalec tukajšnje slikovite pokrajine. Skozi prijeten hlad in zavetje lipovega gozda nas pot najprej pripelje do Neralove hiše, opuščene modre hiše na levi strani, in nato do peščene stene, ki nas spomni, da sta bila tukaj življenje in narava nekoč precej drugačna, kot sta danes. Tu so namreč lepo vidni skladi peska, ki kažejo, kako se je v morju naplavljal pesek, ki je zaznamoval življenje domačinov. Prispeli smo do opuščene repnice (na levi), če pa zavijemo desno, nas pot pripelje do repnice Ogorevc v Pudvoju.

Pa smo že skoraj na cilju, v vasi Brezovica, pri repnicah, ki jih lastniki še uporabljajo. Podjetni domačini so znali združiti tradicijo in znanje prednikov ter sodobne potrebe vinarstva in turizma. Tu lahko obiščemo šekoranjevo – Graben, Kovačičevo, Najgerjevo in Balonovo repnico. Balonova repnica je med drugo svetovno vojno služila celo kot skrivališče.

Če še nismo preveč utrujeni od poti ali dobrega bizeljskega vina, ki ga bodo ponudili prav pri vsaki domačiji, lahko svoje popotovanje po bizeljskih vinorodnih gričih nadaljujemo po Vidovi poti ali pa se vrnemo po isti poti na izhodišče.